ponedeljek, 02. februar 2015

POMEN ODPRTIH POSTOPKOV JAVNEGA NAROČANJA ZA POTREBE JAVNIH INVESTICIJ


V luči preteklih zgrešenih javnih investicij in v uvid načrtom investicij, ki nas v prihodnje čakajo v Slovenskih goricah, je cilj članka opozoriti, da zaprt trg arhitekturno-inženirskih idej pri javnih investicijah povzroča velike finančne in družbene stroške.

Šokantno je, da se v Sloveniji, ob uresničitvi javnih investicij (stavbe splošnega družbenega pomena, večstanovanjske stavbe, ceste, poslovne stavbe,..) za manj kot 5% (cca. 5 od 150) pridobljenih gradbenih dovoljenj organizira iskanje najboljše arhitekturno-inženirske rešitve s pomočjo javnega natečaja.

Če smo se leta 1990 odločili za tržno ekonomijo, je problem, da ugotovimo, da živimo v ekonomiji, kjer je 95% javnih investicij vodenih izven odprtega trga. Torej nimamo prostega trga idej, temveč predmoderno stanje družbe, kjer je so akterji za posel potegujejo v neformalnih sistemih odnosov. Tak sistem daje vtis nepravičnosti, če jemljemo naš družbeno-ekonomski sistem resno.

Zaradi odsotnosti trga nastajajo različni stroški. Omejevanje konkurence predstavlja pomoč določenim subjektom, ti pa energijo, ki bi jo vlagali v izboljševanje produktov, vlagajo v boj za pridobivanje pomoči. Celotna skupnost plača zapitek za izkrivljanje sistema, za pridobivanje pomoči.

Še večji strošek je nepreglednost sistema, ki je posledica izkrivljanja trga z namenom doseganja želenih rezultatov. Načelno velja – če želi družba iz kakršnegakoli razloga določeni družbeni skupini pomagati, naj ji da denar. Sistematično izkrivljati sistem, da se neki družbeni skupini pomaga je bistveno dražje. Č se odločitve (o posameznih gradnjah, izboru projektantov,…) sprejemajo v nepregledno, si kot družba ne uspemo zastavljati pravih vprašanj. Vse rešitve, ki smo jih v osrednjih Slovenskih goricah izbrali za reševanje problema odvajanja in čiščenja odpadnih voda so tipičen primer delovanja takšnega sistema. Ne vemo, kdo je sprejel odločitev za gradnjo takšnega sistema kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav. Verjetno pa niti tisti, ki so sodelovali v procesu odločanja, ne čutijo da bi bili sami osebno kakorkoli odgovorni za sprejeto odločitev.

Pregleden sistem odločanja omogoča tehtanje idej. Dogovarjanje je naporno in dolgotrajno, zato je vabljiva ideja lika razsvetljenega vladarja, ki se lahko hitro odloča o zapletenih dilemah. A sam koncept demokracije temelji na izkušnji, da lahkotnost odločanja hitro pripelje tudi do katastrofalno napačnih odločitev. Velikopotezni projekti neuporabnih poslovno-obrtnih con in nefunkcionalnih ter neprijaznih stanovanjskih sosesk po naših občinah ter termalnega kompleksa v Benediktu so in bodo žal nazoren primer teh trditev.

Naslednji strošek nepreglednega sistema je ustvarjalnost. Zaprto okolje, obvladovano z mrežami neformalnih odnosov, je najbolj obremenjujoče prav za najbolj nadarjene arhitekte in projektante. V odprti igri, z jasnimi pravili je bistveno lažje odstopati od povprečja, eksperimentirati in preizkušati nove poti. Zaprta skupnost, v kateri se vsak boji, da ne bi prekršil katero od neformalnih pravil igre, najprej izloči izstopajoče.

Družba, ki ne uspe doseči blaginje, ni verodostojna in lojalnost neformalnim mrežam odnosov se v krizi poveča. V sistemu, ki temelji na trdno povezanih neformalnih omrežjih (klikah), je veliko tveganje ostati zunaj. Za posameznika je to lahko eksistencialnega - preživetvenega pomena. Vpetost v sistem je bistveno pomembnejša za preživetje posameznika v taki skupnosti, kot pa kvaliteta arhitekturne produkcije. Pri takšnem razvoju je neminovno pričakovati padec kvalitete.

Problem nepreglednega javnega naročanja je kompleksen in rešitve niso enostavne. A za začetek se je potrebno zavedati množice stroškov, ki jih prinaša zapiranje prostora. Inženir ali arhitekt, ki “se znajde” in pride do javnega naročila mimo odprtega postopka, povzroči stroki praviloma bistveno večjo škodo, kot je njegov profit.

Drago Weinhandl